Skip to content
junij 20, 2010 / petarvasic

PC servis in črno-beli agenti v copatih

 

PC servis

  • Organizacija dela v in poimenovanja kakor v policijski enoti
  • Obvezna oprema: pripomočki za osebno nego
  • Ovrgli stereotipe, ki veljajo za računalniške servise
  • Agenti morajo varovati zasebnost naročnikov

Malo verjetno je, da se človek ne bi ozrl za črno-belimi uniformiranimi moškimi z ozkimi kravatami. Marsikdo jih na hitro zamenja za mormone ali pripadnike katere druge verske ločine. Ko se usedejo v značilni črno-beli avto, imenovan sosed mobil, in odhitijo na naslednjo misijo, pa prej kot na kaj drugega spominjajo na pripadnike policije ali katere podobne organizacije, ki priskoči na pomoč. Tako se v računalniškem servisu Sosed, ki odpravlja različne zaplete z osebnim računalnikom na domu, vidijo tudi zaposleni. Uniformiranost in druge elemente celostne podobe so si sposodili prav pri možeh v modrem in pri ameriški FBI, pritrjuje uradno oklicani poveljnik sil (direktor podjetja) Petar Vasić.

Marsikateri stanovalec blokov v Ljubljani, Celju in Mariboru oziroma njihovi okolici si je verjetno že oddahnil, ko je pri vhodu zagledal oranžen oglas: Računalnik ne dela, kot bi moral? Je vaš PC počasen? Se pojavljajo nenavadne napake? Po besedah sogovornika je takšnih največ med starši z osnovnošolskimi ali srednješolskimi otroki, okoli 20 odstotkov je tudi starejših od 65 let.

Čeprav so pri podjetju Sosed (logotip se bere tudi kot SOS računalniška miška) že na začetku merili na stranke, ki imajo težave z računalnikom na domu, so sčasoma naročnike dobili tudi v manjših podjetjih. Ponudbo izboljšujejo predvsem odzivi in predlogi strank. »Vsakogar, ki obiščemo, po dveh dneh vprašamo, kako je bil zadovoljen z našo ponudbo in kaj mu ni bilo všeč, naročnike pa nagovarjamo tudi po Facebooku,« je povedal Petar Vasić.

Ob sprejemu set za osebno nego

Zamisel za ta posel se je diplomantu ljubljanske Fakultete za družbene vede porodila iz prakse – tam, kjer še danes dobivajo najboljše zamisli. Še pred kratkim je Vasić, po rodu iz Beograda, tudi sam pogosto priskočil na pomoč prijateljem in znancem, ko jih je računalnik pustil na cedilu, nemalokrat tudi ob najbolj nenavadnih nočnih urah. Tako je opazil, da je računalniška pomoč na domu storitev, po kateri je povpraševanje resnično veliko, še najprimernejši zanjo pa bi bil človek iz neposredne okolice, sosed torej.

Tedaj je bilo na trgu kar nekaj računalniških servisov, vendar so delovali kot nekakšni pozabljeni oddelki tehničnih trgovin ali so imeli serviserje, ki so z izvijačem ali številnimi kliki postorili svoje, po opravljenem delu pa obrnili pete in preslišali dodatna vprašanja stranke. Zato se je odločil, da ovrže stereotipe, ki so veljali za to storitev, in se iz napak drugih največ koristnega naučil zase.

Prvi znaki se kažejo že v njihovi zunanji podobi, ki je urejena in dišeča, kot se radi pohvalijo tudi na glas, Petar Vasić pa pri tej opazki doda še, »da vsak, kdor je sprejet v naše vrste, dobi v roke set pripomočkov za osebno nego, saj si nobena stranka ne želi, da bi računalnikar oziroma serviser, ki bo prišel v stanovanje in sedel poleg nje, zaudarjal. Zato se mora tudi, ne glede na to, kaj reče stranka, vsak naš agent v stanovanju sezuti in obuti svoje copate pa tudi bela srajca ni predpisana kar tjavdan. Vsak dan mora biti sveže oprana, drugače jo hitro razkrinka umazan rob.«

Odpravili so tudi drugi pogost stereotip, in sicer, da računalnik popravijo »najprej v 14 dneh«, zato se trudijo biti čim hitrejši, predvsem pa točni. V teh vročih poletnih dneh imajo največ dela s pregretimi računalniki, na splošno pa jih z delom zasujejo predvsem po kakšni večji nevihti, ko zaradi udara strel pregori marsikaj. Več ljudi ima z računalniki težave tudi zato, ker se v njih nabere veliko prahu in jih je treba očistiti, agenti pa opažajo, da stranke pogosto povsem zmotno presodijo, kaj sploh je narobe s tem nepogrešljivim novodobnim pripomočkom.

Kako se je virus prikradel v računalnik?

»Terensko delo je nadvse zanimivo, nikoli ne veš, kako bo videti tvoja naslednja misija. Pogosto se tudi zares počutiš, kot da rešuješ življenja. Denimo, ko te pokliče obupano dekle, ki se ji je sesul računalnik večer pred oddajo magistrske naloge, za rešitev podatkov pa ti je iz srca hvaležna. Vsakemu agentu se dogajajo enkratne zgodbe, od tega, da jim po dva otroka sedeta v naročje in skupaj s preostalimi člani pozorno gledajo v ekran, do tega, da se mora spoprijateljiti s kakšnim kosmatim štirinožcem. Zgodilo se je tudi že, da nas je poklicala stranka, ki je trdila, da ji računalnik ‘žre’ zgoščenke, neka druga pa je bila prepričana, da je virus v računalnik prišel po računalniški miški, saj podloge pod njo ni dovolj čistila,« se spominja najbolj nenavadnih primerov.

Agenti morajo sicer strogo varovati zasebnost naročnikov in o prigodah ne smejo govoriti sodelavcem. »To delo je lahko precej občutljivo, saj imamo opraviti z osebnimi podatki, a ko nas ljudje spoznajo, ponavadi ni več strahu, temveč le še zaupanje,« opaža sogovornik. Prikimala sta mu tudi njegova sodelavca, agenta Robert in Nejc.

V službo zaradi mladih s prodornimi cilji

Šestinštiridesetletni Robert, računalniški programer, ki ima za sabo že leta delovnih izkušenj v različnih podjetjih, tudi v tujini, je povedal, da se je za službo pri Sosedu odločil, ker so v njem mladi s prodornimi cilji. »V mojih dozdajšnjih službah je bilo premalo izzivov. Delo se mi je zdelo enolično in brezosebno, še zlasti pa preveč individualistično, to, ki ga opravljam zdaj, je mnogo bolj dinamično,« je povedal Robert, tudi mentor 21-letnemu Nejcu. »Najprej sem bil sprejet za montažo plazem in vse drugo, kar sodi zraven, zdaj so spoznali, da sem dovolj usposobljen za serviserja na domu,« je povedal fant, ki ob delu končuje peti letnik srednje elektrotehnične šole in je doslej opravljal priložnostna dela, spoznavanje računalnika in programske opreme pa je bil njegov konjiček.

»Zdaj ga bomo poslali na interno tehnično izobraževanje za agenta, kjer se kandidati seznanijo z vsemi področji našega delovanja, tudi z organizacijo podjetja. Vsi moramo o vsem vedeti vse. Vsakemu agentu na terenu določimo mentorja in skupaj obiščeta stranko. Nekaj obiskov le opazuje mentorja pri delu, potem vlogi zamenjata in šele nato je primerno usposobljen za samostojno delo,« je povedala Nina Breznik, vodja službe za odnose z javnostjo, uradno pa poveljnica operacij.

Ženski del poleg nje sestavljajo še vodja enote, vodja rekrutacije, dekleti v organizacijsko-klicnem centru in občasno promotorke. »Dekleti sta bili tudi med agenti, vendar sta ugotovili, da nimata potrpljenja s strankami.« Prav prijaznost, potrpežljivost, ustrežljivost in čut za stranko pa so po besedah sogovornice najpomembnejše značilnosti, ki morajo odlikovati uslužbence Soseda. Ko je naročil največ, jih dela po deset v izmeni, med njimi so pogosto študenti različnih smeri, ki so na tekočem z napredno tehnologijo, trdijo v vodstvu podjetja, zato so nanje ponosni. Med njimi prevladujejo naravoslovci, najdejo pa se tudi ekonomisti in diplomante s FDV. Delajo od 8. do 20. ure, 365 dni na leto, tudi ob nedeljah in praznikih.

Saša Bojc, Delo (04.08.2009)

Like This!

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: